Razprave o orjaškem lignju

14. srečanje Regionalne organizacije za upravljanje ribištva v južnem Pacifiku (SPRFMO) bo potekalo v Panama Cityju od 2. do 6. marca. To srečanje je ključnega pomena za prihodnost čezmejnega ribolova na odprtem morju, zlasti za orjaškega lignja (Dosidicus gigas), najpogostejšega glavonožca na Zemlji.

Od svoje ustanovitve leta 2012 ima SPRFMO jasno poslanstvo: s preventivnim pristopom zagotoviti ohranjanje in trajnostno uporabo virov v svoji pristojnosti. Vendar je bila njegova dejanska učinkovitost vprašljiva. Primer šura je primer. Kljub dolgotrajnemu -ribolovu šura v Peruju, predvsem za prehrano ljudi, je Peru na koncu prejel le 2-odstotno kvoto, kar odraža nezadostno ukrepanje vlade in omejeno pogajalsko moč. To srečanje v Panami ponuja priložnost, da se izognemo ponovitvi te napake.

Na srečanju bodo obravnavali devet predlogov glede ohranjanja in upravljanja z lignjem orjakom. Trenutno je ribolov orjaških lignjev na odprtem morju v nereguliranem stanju "odprtega dostopa", brez ulovnih kvot in jasnih pravil. To je v popolnem nasprotju s strogim upravljanjem domačih obrtnih ribiških plovil v Peruju in Čilu v vodah pod njuno pristojnostjo. Ta nepoštena zakonodajna asimetrija je ena glavnih pomanjkljivosti v mednarodnem sistemu upravljanja ribištva v južnem Pacifiku.

Med temi predlogi eden izstopa po svojem političnem in tehničnem pomenu: določitev letnih ulovnih kvot na podlagi zgodovinskega povprečnega ulova globokomorskih-flot. Ta pobuda je popolnoma v skladu s previdnostnimi načeli, navedenimi v Konvenciji o upravljanju ribištva v regiji južnega Pacifika (SPRFMO) in smernicah FAO. Če bi bil sprejet, bi to pomenilo premik v upravljanju ribištva z vsesplošnega izkoriščanja na znanstveno-podprto upravljanje. Zlasti ko gre za vrste z množično populacijo, kot so orjaški lignji, je težko razložiti, zakaj je prišlo do zamude pri izvajanju obveznega načela.

Nujnost te razprave je očitna. Na odprtem morju deluje azijska flota z ogromnimi ribolovnimi zmogljivostmi, njeni ulovi pa se pretirano povečujejo in celo presegajo ulov Peruja v zadnjih letih, na primer leta 2024. Ta rast je vzbudila zaskrbljenost v znanstvenem odboru SPRFMO, ki je opozoril na tveganja nadaljnjega neomejenega ribolova glede na znake stresa v ribjih staležih.

V tem kontekstu je vloga perujske vlade nepogrešljiva. Peru nima le legitimnega interesa v tej zadevi, ampak nosi tudi zgodovinsko odgovornost. Peru je že od nekdaj ena od držav, ki močno podpira razvoj tega ribištva, ki temelji na majhni ribiški floti, ki se vztrajno premika proti formalizaciji in trajnostnemu razvoju. Zagovarjanje tega prizadevanja na mednarodnem prizorišču ni diplomatska gesta, ampak obveznost vlade do tisočev družin, ki so odvisne od tega vira.

Vendar je odgovornost deljena. Tri obmorske države Ekvador, Peru in Čile morajo delovati bolj enotno, kar pa še ni uspelo. Neizogibno bo postavljena pod vprašaj vloga Stalnega odbora za južni Pacifik (CPPS). Odbor, ustanovljen za zaščito regionalnih ribiških interesov, ni imel vodilne vloge ali artikuliral skupnega in učinkovitega stališča v forumih, kot je Regionalna organizacija za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu (SPRFMO).

Podobno morajo tudi druge članice-Združene države, Evropska unija, Avstralija, Nova Zelandija, Južna Koreja, Panama in druge-preučiti, ali so njihove izjave o ohranjanju varnosti na odprtem morju in pomorske trajnosti skladne z njihovimi političnimi odločitvami.

Panamsko srečanje ne bo navadno srečanje: to bo ključni trenutek za regionalno organizacijo za upravljanje ribištva južnega Pacifika, da pokaže svoje namene-ne glede na to, ali je resnično zavezana upravljanju ribolova na odprtem morju ali preprosto opazuje, kako viri usihajo.